Virštanj: štirje kamni usodne preteklosti
Zaselek Virštanj, ki tiči na rodovitnih posavskih gričih, se prvikrat omenja v 13. stoletju. Ime »vier Stein« je dobil po štirih okrajnih mejnih kamnih, mejnikih Avstro-ogrske gosposke vinorodne posesti.
Posestvo Banovina, ki danes predstavlja nekakšno središče zaselka in dogajanja v njem, je po mnenju zgodovinarjev obstajalo že za časa celjskih grofov. Ti so jo namreč leta 1437 podelili v fevd »s kmetijami in gorninami v Vierstenbergu Wolfhartu Losnitzerju.« Leta 1578 je kot lastnik zabeležen A. Gerenzi, leta 1587 pa je Doroteja Chuntzin prodala imetje Emeriku Fürstole Ruepe Pfeilberškemu. Kasneje se tukaj v kleti leta 1673 pojavi vzidan grb gradu Žusem. Na grbu je zapis Generoso Domino oz. Dobrotljivi gospod Stephano Reising in letnica 1673, ki govori o obnovi poslopja.
Burna zgodovina
Seveda je bila Banovina v zadnjih 500 letih večkrat obnovljena in razširjena. Druga znana sprememba je bila napravljena leta 1831 , z njo je družina Koppatsch (Kopač, op. p.) posestvu dala povsem novo podobo. Nato je večja obnova potekala v 80 in 90 letih XX. Stoletja pod okriljem Kmetijske zadruge Šmarje. Za zadnjo podobo poslopja, z razširitvijo jedilnice gostilne s prizidkom na jugozahodni strani, obnovo fasade, oken, strehe in pokritega vrta pred gostilno, pa je zaslužen Emil Petek, lastnik Banovine od leta 1996.
A ko govorimo o Banovini, moramo vedeti, da je to ime posestvo dobilo šele v kraljevini Jugoslaviji. Tedaj so prvikrat razmišljali, da bi bilo primerno na Virštanju urediti nekakšen gospodarski kompleks, ki bo podprl hitrejši gospodarski razcvet kraja. Tako je ban Dravske banovine v Ljubljani, Marko Natlačen, 30. oktobra leta 1938 podpisal najemne pogodbe z določenimi lastniki kmetijskih zemljišč v Virštanju. V prvi fazi je glavnino predstavljalo posestvo Arnolda Šoberja v skupnem obsegu kar šestnajstih hektarov. A so kaj hitro ugotovili, da tudi ta zemljišča ne zagotavljajo dovolj pridelane trave in drugih poljščin za gojenje živine. Živino pa so potrebovali za gnoj s katerim so gnojili zahtevna in slabo rodovitna tla. Od takrat dalje imajo Šoberjevi objekti v Virštanju naziv Banovina.
Zgradba današnje gostilne, na kateri je na starih fotografijah napis Gasthaus-Traube, ima na vhodu letnico 1819. Ostali del objekta, ki poteka v levo pa je bil zgrajen kasneje. Na čelu kozolca je bil nekdaj napis »Slava bogu na višavi in mir ljudem na zemli ki so dobre vole.« V tej stavbi je bila leta 1896 tudi šola. Tukaj je bil tudi sedež občine Virštanj in pošte Virštanj.
Povojno obdobje
A usoda nikakor ni hotela, da bi kompleks zares zaživel. Razplamtela se je namreč 2. svetovna vojna. Za časa njenega trajanja je bil upravitelj posestva Janez Strgar iz Virštanja, vse dokler ni bila 29. junija 1945 v Kozjem pri Odseku Osvobodilne fronte za narodno imovino narejena primopredaja in je upravo prevzel upraviteljem Anton Strašek.
V resnici so po drugi svetovni vojni objekti na Banovini kar nekaj časa propadali. Novo življenje je posestvo dobilo z ustanovitvijo Zadružne zveze, ki je z izvedeno agrarno reformo pričela obnavljati vinograde. Nekaj domačinov je s tem dobilo tudi službo. Na Banovini so okoli leta 1955 zgradili velik nov hlev za 40 krav molznic. Aprila leta 1953 so ob obisku predstavnikov Območne zadružne zveze Celje, Virštanj obiskali tudi novinarji. Z agrarno reformo in kasneje z nacionalizacijo so na Banovini širili kompleks kmetijske zadruge, ki je tedaj služila tudi kot center za predavanja in usposabljanja za domačine.
A tudi zadruga ni imela dolge življenjske dobe. Konec 80. let prejšnjega stoletja je kompleks znova po samo tridesetih letih zdrsnil v propadanje. Zgodovina se je vnovič ponovila. Prenehalo se je obdelovati vinograde. Zemljo se je vrnilo lastnikom. Hlev je ostal prazen. Objekti so pričeli propadati. Najprej se je podrl lesen kozolec s kletjo, nazadnje pa še hlev leta 2008.
Gostilna Banovina
Na Banovini sta živela tudi Milka in Janko Štravs, ki sta začela z gostilničarsko dejavnostjo okoli leta 1960. Za Jugom je za upravnika prišel Štefan Vrešak s svojo družino, ki je bil tukaj do leta 1974. Gostilniško dejavnost je nato nekaj let opravljala Marija Zakošek iz Pilštanja. Po obnovi objektov v začetku 90. let pa je z gostinsko dejavnostjo nadaljevala Kmetijska zadruga Šmarje. Vodja gostilne je bil Rajko Bevc. Leta 1989 je gostilno vzel v najem Srečko Golob iz Ptuja, sledila sta mu Miro Hrovatek in Stanko Plevnik. Nato je gostilna bila zopet zaprta, vse do leta 1996, ko je gostilno kupil sedanji lastnik Emil Petek.
V stavbi je nekoč, v stari Jugoslaviji in tudi po drugi sv. Vojni, delovala trgovina v lasti družine Pasarič, po njihovem odhodu pa je trgovino na tem mestu odprla trgovska firma Jelša, ki je tu delovala nekje do leta 1990.
Prostor pred banovino se pogreza in drsi v smeri proti Selam. Na banovini pa danes leta 2020 stoji že pred nekaj leti obnovljen vodnjak, ki vsakogar preseneti s svojo globino
Viteška klet
Nekoč je bila v poslopju Banovine viteška klet – imenovana Ritterkeller, ki naj bi pripadala Celjskim grofom in je starejša od stavbe same. Stavba s sosednjim poslopjem je primer izredno bogate kmečko-gostilničarske arhitekture iz prve polovice 19.stoletja. Vinska klet ima vgrajen bogat kamnit portal bidermajerskih oblik iz leta 1847.
Stara trta
Stoletja tri med vami jaz živim,
Si bol in radost z rodom virštanjkim delim.
(Napis ob trti, avtor: A. S. Toplišek)
Živ dokaz o dolgi tradiciji vzgoje vinske trte na tem območju je tudi ena najstarejših še rodnih vinskih trt v Sloveniji, ki raste ob poslopju na Banovini. Trta je z zgradbo neločljivo povezana, nekoč so jo obraščali celo trije trsi, na vsakem stebru poslopja po eden.
Nedavno so v kraju začeli z analizo, ki bo, ko bo končana, povedala, za katero sorto grozdja natanko gre. Po eni razlagi naj bi bila sorte Vertriner, spet po drugi Žlahtnina, a najverjetneje - tako pravijo na Fakulteti za biosistemske vede v Mariboru - gre za Belico.